Literatura ali življenje

136 Pages·2016·0.89 MB·Croatian

by  Lojze Kovačič

Lojze Kovačič
LITERATURA ALI ŽIVLJENJE
(eseji, članki, dnevniki)
Vsebina
Literatura in jezik
Literatura ali življenje
Jezik – izum in stvaritev, ring in oltar, sovraštvo in ljubezen
Slovenija – metropola
Slovenija – metropola
Včeraj in danes – danes in včeraj
Trenutek
Trideset dni
Razsulo
Vzpon in spust
Postave
Zavetja
Iz pedagoškega dnevnika (1968)
Resničnost smrti v spisih, pripovedih in risbah na smrt bolnih otrok
Zgodbe
Ustna pripoved
Pripovedi ob risbah
Deset knjig za samotni otok
Sveto pismo
Lev N. Tolstoj
Anton P. Čehov
Franz Kafka
James Joyce
Samuel Beckett
William Faulkner
Janez Trdina
Zbornik
Zgodovinske komparacije
Literatura in jezik
Literatura ali življenje1
Če vprašaš pisatelja, zakaj piše,
in bralca, zakaj bere, boš
skoraj v sto primerih dobil
identičen odgovor.
Zjutraj preberem tri, štiri časopise. Nato se lotim resničnih novic – v roke
vzamem knjigo. Kakršnokoli, katerokoli. Combray ali opise svetovno znanih
katastrof, kot na primer izbruh Krakataua avgusta 1883, Musila, prvo izdajo
Brocha, historiat bližnje fare ali kroniko bitke za Remage. Etiko v istem zvezku
z Zgodovino spoznanja.
Ljudske običaje iz zapisnic Janeza Trdine, Tolstojevo Otroštvo, zgodnje črtice
Čehova in Bunina. Stara in nova šola druga zraven druge, nevzdržne dolžine in
didaktične oko-stenelosti, a takoj zatem pogumen eksperiment, oblikovna
avantura, pripovedni sedanjik, mehanični zapis, pa znova klasičen slog in stilne
umetnije. Časopisi so – s svojimi razburljivimi novicami, memorandumi,
komentarji – kakor skale, ki se valijo z vrha, s sedeminpetdesetih strani hkrati,
da bi me pokopale pod seboj z močjo brez inteligence in z inteligenco, ki je
razdrobila svojo energijo v plazu. Pri literaturi pa se zdi, da moram skalo, to
odprto, dihajočo gmoto, valiti gor, na greben, v izhodiščni ali ciljni položaj,
koncentrično ali eliptično, s konca na začetek in obratno, kot je napisano, a
nikoli do kraja izgovorjeno. In tako kot se pri pisanju z roko trdo dotikam
papirja, se mi zdaj prebrane vrstice dotikajo oči in vsega kar je za njimi.
I.
Kako naglo svet zapušča literaturo ali kako hitro obrača literatura hrbet svetu?
Od Homerjeve Iliade do Goethejevega Fausta je minila komaj ena ura, od
Goetheja do Joycea pa štiriindvajset ur. Kakšno časovno razdaljo v literaturi bo
čez sto let pokazal kronometer? Če bi imel račnalnik, na katerega se ne
razumem, in sposobnost ter védenje, da ga nakrmim z ustreznimi podatki, bi mi
ta stroj, ki je zmožen v krajšem času in popolneje doseči tisto razvojno stopnjo,
kot so jo na primer v milijon let trajajoči evoluciji dosegli plazilci, najbrž
povedal, kaj bo z literaturo oziroma z njenimi najbolj regenerativnimi nastavki v
letu 2095. Samo jaz računalniku ne zaupam, ker je zgolj proteza naših
možganov, te tovarne z dva tisoč milijardami nevronov, docela skrivnostnih in
svojevoljnih, ki povsem sproščeni, pri najmanjšem izpadu, začno fantazirati, da
nobene misli ne moreš več zgrabiti, kot je treba. Stroj pa kaže misel ali stvar
zmeraj enako in isto, naj ga vključiš zdaj ali čez leto dni, medtem ko bodo naše
celice, ker so zmeraj sredi življenja, vsakokrat drugače zaznale isti pojav, tako
da se kdaj lahko ponašaš s seboj, kdaj pa se sramuješ.
Vem, da so elektronski mediji hitrejši in učinkovitejši od človeka, ki dan za
dnem piše svojo knjigo. Vem, da je tehnika, brez katere ni mogoče več živeti,
mnogokaj odvzela literaturi, tako kot je televizija, ki se je ustoličila sredi naših
spalnic ali knjižnic, marsikaj pobrala iz našega zasebnega življenja,
sestavljenega iz želja, obiskov in kramljanja okrog domačega ognjišča.
Fotografija je slikarstvu že davno izmaknila portret, film ali TV pa romanu
fabulo in zdaj se pripravljata, da mu odvzameta še tisto slovito časovno lupo, s
katero je mogoče dokazati vse dogajanje z vegetativno natan-čnostjo, od hitre do
zaostajajoče rasti. Ampak (in ta ampak je ob prenosu na film zmeraj najvažnejši)
ko berem Balzaca, lahko šele po četrtem poglavju ujamem konec njegovega
začetnega diha. Vse poprej so same podrobnosti, od popisa vrta, vhodnih vrat,
preddverja do zadnje sobe, v kateri me čaka oče Goriot ali striček Pons. Vse te
neznatnosti – od moljev razžrti baržun, gube, ure, krivi stoli, v amoniaku oprane
usnjene prevleke knjig – služijo samo temu, da poudarijo lastnosti in značilnosti
obeh protagonistov, njuna trenutna življenjska občutja, tik preden oba ne
zakoračita v zgodbo. Objektiv kamere lahko samo zdrsne čez površino, da
registrira, kar je Balzacovo skrivno, večkrat obdarjeno oko za-znalo – z
videnjem, ki odkrije usodo že pri živi meji na koncu vrta, s talentom, ki prikaže
toliko večumnega, kolikor mu omogoča njegov notranji pogled, z razumskostjo,
ki se pri opisovanju omeji na dosegljive aspekte realnosti. Ali: ali kamera lahko
pokaže carsko vojsko, zbrano na polju v pohodnem odredu pred bitko z
Napoleonom, ko Suvorov z izvlečeno sabljo objaha svoje čete, kot je opisano v
Vojni in miru? Ne glede na to, da aparat lahko posname vojsko v različnih
planih, od zgoraj kot od spodaj? Jaz tega nisem videl v filmu, videl pa sem to v
knjigi, vse to eliptično kroženje vsaksebi in skupaj, pospešeno ali upočasnjeno v
moji glavi na osnovi Tolstojeve pisave, čeprav ne le zunaj mojega, marveč tudi
avtorjevega časa, tako da mi je ta zgodovinska pasaža postala bližja od moje
trenutne osebne časovne točke, ki je ostala v temi, v ozadju, daleč za menoj.
Vsekakor film in tudi drugi elektronski mediji ne morejo brez literature. V
Wellsovem filmu Državljan Kane neki mož pripoveduje o neki mladi ženski, ki
jo je videl pred tridesetimi leti med vožnjo na trajektu proti Brooklynu na nekem
drugem, iz Manhattna prihajajočem splavu. Samo trenutek, potem sta se trajekta
oddaljila v megli, vendar, sklene mož, ta ženska je ostala edina ljubezen
njegovega življenja. Poljski pisatelj Szczypiorski, ki navaja zgornji primer,
dodaja, da je ta kratka zgodba čista literatura in stvar, ki jo je nemogoče izraziti z
sliko. Wells se je moral, v nasprotju s seboj kot režiserjem, pred fenomenom
čustva zateči v svet literature. Tako film kot TV ne bosta mogla na mnogih
življenjskih področjih nikoli konkurirati literaturi.
Ali poizvedbe in sporočila: je sploh mogoče velike katastrofe, denimo izbruh
Krakataua ali potop Titanica, katerih vest je šla skozi toliko generacij in
različnih ust, skozi toliko življenjskih ali estetskih izkušenj, preden je dosegla
naša ušesa, sploh primerjati s sodobnimi vizualnimi informacijami o nesrečah in
vojnah, ki se dogajajo po metropolah in lokalnih domovinah sveta? Razumljivo
da ne. Celo Hirošima in Nagasaki, ki smo jima bili zgodovinske priče, nista
segla tako globoko, kakor so nam ustna in pisna pričevanja o potopu Titanica. Za
vsakim pripetljajem mora biti zmeraj človek, ki tak dogodek predela v sebi, v
snu in budnosti, kemično, arhitektonsko, da precizira njegovo težo v jedru in
lupini. Vse drugo, česar ne moremo predelati v globini svojega organizma, se
nas ne dotakne in ostaja zunaj nas, zgolj informacija, pusto strnišče, ki se z
vsako nadaljnjo informacijo širi v nedogled in vseenost.2 Vzemimo samo TV
reportaže in posnetke vojnih prizorov v Bosni: zmeraj enako posnete ulice
razrušenih hiš, sestoječih le še iz fasad, tekajoči ljudje, beli Unproforjevi tanki,
nabiranje trav za prehrano, sekanje korenin, da jih skuhajo na njihovem ognju,
pa od krvi mokri pločniki. Vse okostenelo in bolj enolično od posnetkov kakih
muzejskih eksponatov. Celo ti, ki si po letu 1954 v mladinskih brigadah
obnavljal in gradil BIH, najbolj uničeno republiko socialistične Jugoslavije, in
zdaj gledaš uničene železniške proge, mostove, predore, cestne odseke, ki si jih
pomagal s primitivnim orodjem zgraditi v svoji romantični komunistični
mladosti in katerih imena – Čatiči, Visoko, Majevica, Travnik – so se ti zavoljo
neznosnega tempa udarniškega dela v štirih izmenah vtisnila v spomin za
zmeraj, ostajaš ravnodušen ob podobah njihovih ruševin. In tako preklopiš na
kanal Zvezne republike Nemčije, kjer se je v nekem mestu (v neki ulici, kjer se
celo pročelja hiš zavedajo spodobnega življenja, ki ga nosijo v sebi) zgodila
nesreča: neki deček je pri igri s pištolicami, ki izstreljujejo barvne kroglice,
izgubil oko. Najprej v kamero govori fantek z razlitim levim očesom. Nato
kriminalist. Nato otroški zdravnik. Nato tovarnar igrač, ki izdeluje te pištolice.
Nato starši, ki jokajo. Naposled dečkovi tovariši pri igri. Majhna nesreča je
dobila razmerje velike tragedije. Bosna pa kot relief: razrušeno mesto, ki te že
tako dolgočasi kakor tisti izkopani jarek pred stolpnico, v kateri stanuješ, in ga
že mesece niso zasuli, in zraven aseptično memoriranje reporterja v slogu
resolucije OZN. Vse traja, dokler nekega dne katastrofa ne dobi svojega glasu in
neki mladenič, shujšan, zavit v žakljevino, med jokom ne začne govoriti o
svojem bratu Željku, ki je tekel za njim po razmajanem pločniku, ko so pokali
avtomati ostrostrelcev in padale granate in ga je razneslo, on pa je še zmeraj
klical: »Željko, pazi!« in potem, ko se je obrnil, je videl to, kar smo videli vsi, le